V ponedeljek, 12. maja 2025, so otroke iz vrtca pri OŠ Dobrova obiskali reševalci iz nujne medicinske pomoči. Njihov prihod je bil za najmlajše prava dogodivščina, hkrati pa dragocena priložnost za učenje o pomembnem poklicu. Otroci so si z navdušenjem ogledali reševalno vozilo in prisluhnili razlagi o tem, kako poteka pomoč v nujnih primerih. Reševalci so jim predstavili svojo opremo, pokazali, kako poteka klic na številko 112, in poudarili, kako pomembno je, da ostanemo zbrani, kadar nekdo potrebuje pomoč. Že pred časom pa so imeli otroci praktično delavnico Prva pomoč za najmlajše, ki jo izvaja Rdeči križ, kjer so lahko povijali drug drugega, poslušali srčni utrip in celo sodelovali pri “reševanju” svojih igrač. Dogodek je otroke navdušil in jim na zabaven način približal pomen pomoči, skrbi za druge ter odgovornosti, ki jo nosijo reševalci. Obisk so zaključili s skupinsko fotografijo in iskreno zahvalo gostom za njihovo delo.
Občina Dobrova – Polhov Gradec obvešča uporabnike OŠ Dobrova o aktivnostih v zvezi s sanacijo nadstreška nad vhodnim delom v OŠ Dobrova, ki je primarno namenjen prvi triadi. Vmesni vhod v OŠ Dobrova, ki je pod nadstreškom, je bil v sklopu priprav na sanacijo zaprt, vstopu v OŠ Dobrova pa so namenjeni drugi vhodi. Občina Dobrova – Polhov Gradec namerava s sanacijskimi deli nadaljevati v prvi polovici poletnih počitnic, ko zaradi sanacijskih del ne bo moten potek vzgojno-izobraževalnega dela.
Izidor Smrtnik, ki je križ temeljito obnovil ob pomoči prijateljev in strokovnjakov, pojasnjuje, zakaj se je tako odločil: ”Zame je to zelo osebna izkušnja. Odločil sem se za obnovo v zahvalo, da sem še vedno živ in tukaj. Leta 2020 sem hudo zbolel za covidom, potem pa sem imel še hude težave s srcem. Operirali so mi zaklopki, lani pa še vstavili spodbujevalec. Za mano so res težke preizkušnje. Odločil sem se, da se v zahvalo za življenje, da sem še vedno tu na svetu, lotim obnove in da bo ta križ ponovno stal na mestu, kjer je že stoletja.” Ob tej priložnosti se Izidor zahvaljuje tudi vrhniškim reševalcem, saj so mu že dvakrat rešili življenje. ”Ob takšnih trenutkih, ko življenje visi na nitki, se zaveš, kaj pomeni zdravje in dejstvo, da si še živ,” še dodaja Izidor. Križ stoji na razpotju med Žažarjem in Vrzdencem. Najstarejši uradni zapis sega v leto 1823, ko je bil opravljen popis stavb v Žažarju in je bil ta križ takrat že vpisan v uradne knjige. Motiva, zakaj je tam postavljen križ, Izidor sicer ne pozna, predvidevamo pa lahko, da je razlog tudi v tem, da so včasih ob križpotjih postavljali znamenja križa. Leta 1966 ga je obnovil tast, leta 2000 ga je svak prebarval. No, letos pa se je lotil generalne obnove, da sije v vsej svoji lepoti ob cesti. Obnovljen križ je blagoslovil diakon Ferdinand Rus iz Ljubljane.
Trenutno društvo šteje okoli 30 članov, kar je nekoliko manj od “zlatih časov” pred korono. Zakaj se je članstvo zmanjšalo, novi predsednik sicer ne ve, a zanj to ni nobena katastrofa. “Ker je smiselno, da ima čebele tisti, ki ima čas, voljo in znanje. Preletna razdalja čebele je 3 kilometre in v tej razdalji je vse kot en čebelnjak. Da bi se našel navdušenec, ki bi imel čebele zaradi določenega razloga, znanja in časa pa ne, sem kritik tega. Ker če jaz, ki imam pet čebeljih družin, ne skrbim za njih in jih ne zdravim, lahko prav mojih nekaj družin vpliva na zdravje čebel cele borovniške doline.” Seveda pa so novih članov, ki bodo marljivi kot njihove čebelice, vedno veseli. Mlajših članov trenutno ni, tudi legendarni čebelarski krožek v šolskem čebelnjaku v osnovni šoli pod vodstvom mentorja Bogdana Jereba je trenutno zaradi pomanjkanja zanimanja v mirovanju. Si pa kljub temu želijo svoje znanje predajati naprej.
Delavnice, sejem, sveta maša … V društvu pripravljajo dogodke za člane in druge. Za člane se približno enkrat mesečno dobijo na sestankih, organizirajo predavanja in delavnice o čebelarstvu, tehnikah, zatiranju bolezni … Udeležujejo se tudi čebelarskega sejma Apis Slovenija v marcu. Najmlajšim v vrtcu organizirajo medeni zajtrk, ko člani z različnimi rekviziti med drugim na poljuden način pripovedujejo o delu čebelarja. Udeležujejo se čistilne akcije, saj jim je narava “svetinja”. Za dobro letino se zahvalijo pri sveti maši na čast svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev, in prosijo tudi za vse žive in pokojne čebelarje. “Pomembno je, da se znamo zahvaliti za letino in jo sprejmemo kakršna pač je, čeprav te večkrat popade misel, da bi moralo biti vedno več medu. Narava pač ni veleblagovnica in mi nismo njeni gospodarji, ampak samo gostje.” S praporom se udeležujejo tudi občinskih proslav, z njim se poklonijo tudi pokojnim članom na pogrebih. Želijo pa biti vidni predvsem z dejavnostmi, s katerimi posredno kažejo obstoj društva. “In ko kdo želi, se nam lahko z veseljem pridruži. Nismo pa take vrste društvo, za katerega je pomembna kvantiteta, da bi na vsak način agitirali … Smo društvo s svojevrstno vizijo in poslanstvom.” Imajo tudi nekaj čebelark, a povečini je to še vedno domena moških.
Čebelarstvo ni kot elektrika – plus in minus Janez poudarja, da je za tovrstno dejavnost potrebno veliko znanja. “Večkrat se pošalim, da čebelarstvo ni kot elektrika – plus, minus in to je to, ampak je cela znanost. Mnogi pravijo, da se bi začeli s čebelarstvom ukvarjati v času upokojitve, a takrat je dobro, da že nekaj znaš in se ne začneš takrat šele učiti.” Spomladi je čebelar zelo dejaven pri čebelah. Mesec znoja in groze za čebelarja pregovorno velja prav mesec maj, ki predstavlja vrhunec razvoja čebeleje družine. Takrat moraš biti zelo veliko prisoten pri čebelah, potem pa lahko spet hladnejšo polovico leta razmišljaš, kako bi kakšno stvar izboljšal, pripoveduje. “Naj bralca to ne zavede, da je čebelarstvo projektna dejavnost. Moč čebelje družine je kapital, v katerega vlagaš skozi celo leto.”
Veliki čebelarski škornji Predsednik društva je šele dobro leto in se zaveda, da je stopil v velike čebelarske škornje. Ceni delo svojih predhodnikov in se še uči, za začetek ima vizijo le ponižno posnemati njihovo delovanje. In v čem vidi dodano vrednost, da se čebelarji združujejo v lokalno društvo? “Že to, da pridemo skupaj in ozaveščamo težave, ne glede na to, ali si začetnik ali že velik poznavalec. Pogovarjamo se, kaj je treba storiti v vsakem času, kako je z boleznimi … Mislim, da se da že s komunikacijo marsikaj narediti in izboljšati. V skupnosti je veliko boljše in lažje.” Letos mineva 20 let, odkar so čebelarji obeležili 100. obletnico društva, ko so praznovali tudi s stojnico na Prazniku borovnic. Takrat so točili med in predstavljali svoje delo, kar pa je pritegnilo tudi takrat mladeniča Janeza. Odločil se je za udeležbo na čebelarskem krožku pod mentorstvom Bogdana Jereba in tako so ga k tej dejavnosti pritegnili drugi, ki so mu začeli podarjati svoje čebelje družine.
Čebele ne trpijo brezdelnežev Na vprašanje, kaj ga najbolj pri čebelah pritegne, odgovarja: “To je kot neka meditacija, biti z mislimi tu in sedaj in ne razmišljati kaj boš počel zvečer. Umiriti se moraš, ko iščeš matico in izbrati, kaj boš počel, ko stvari pridejo nepričakovane. Ne sme se ti muditi na naslednjo dejavnost, če se ti, je bolje, da k čebelam niti ne greš tisti dan. Zanimiva mi je tudi lekcija trotov, te čebele izženejo s panja proti koncu poletja, ker so svoje delo opravili. Čebele ne trpijo brezdelnežev, kar je koristen nauk tudi za družbo. Da nisi samo, da boš jemal, ampak moraš najprej tudi absorbirati, predvsem znanje, potem pa ti čebelam nekaj daš, da ti dajo nazaj.” A ni vse odvisno od njihove pridnosti in znanja, še poudari pri vprašanju o aktualnih izzivih čebelarjev in pri tem izpostavi spomladanske pozebe. “Letina je večinoma odvisna od spremenjenih okoliščin, zato velja rek, da je poezija kmetijstva čebelarstvo.”
Cenimo delo čebelarjev in oni svojega? Pa Slovenci dovolj cenimo delo čebelarjev? “Jaz bi pri tem vprašanju postavil proti vprašanje, ali čebelarji dovolj cenimo svoje delo? Tu izhaja bistvo, namreč, marsikdo po mojem mnenju prepoceni prodaja svoj med. Seveda, nimam nič proti temu, a vemo, koliko dela in truda se skriva za vsako žlico medu … Mislim, da se moramo naprej čebelarji sami sebe ceniti, pa čeprav ne delamo za denar. Moraš pa včasih malo preračunati, ali se ti splača krmiti, voziti čebele ob vseh podražitvah sladkorja in materiala, da boš kilogram medu prodal za nekaj evrov …” Čeprav čebele nikoli ne govorijo, povedo veliko. Tako tudi čebelarji – s svojim delom, zgledom in tiho predanostjo. »Četudi se ne vozimo z električnimi avti, pa vseeno nekaj naredimo za naravo«, še skromno dodaja in spomni na tisti Enstienov rek, da se brez čebel tudi ostalemu svetu piše bolj slabo … Naj bodo borovniški čebelarji še naprej tihi skrbniki narave in glasniki znanja, ki ga zvesto prenašajo iz roda v rod. 120 let čebelarjenja ni le obletnica, ampak dokaz, da vztrajnost, znanje in srčnost še vedno štejejo. Naj brenči še dolgo!
Rok Mihevc
Predsednik Čebelarskega društva Borovnica Janez Mevec
Volivke in volivci so odločali o podpori zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Odstotek udeležbe v Sloveniji je bil 25,93-odstoten, kar pomeni, da smo bili v Borovnici pri tem nadpovprečni, predvsem je izstopala skoraj 42-odstotna udeležba na volišču Gasilski dom Brezovica pri Borovnici.
Borovniški konec vsako leto skrbi, kako so prodor hladnega zraka preživeli nasadi ameriških borovnic na Ljubljanskem barju. Po podatkih Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana so se temperature tam spustile tudi do minus 6,3 stopinje Celzija. Po njihovih ocenah so bili cvetovi borovnic prizadeti od 50 do 90-odstotno, kar sicer ne pomeni nujno izpada pridelka do enakega odstotka, so ob tem pojasnili dodatno. V boj proti nizkim temperaturam so se znova morali podati borovniški pridelovalci, tudi tokrat s kurjenjem vlažnih bal in “švedskih bakel”. Kot je pojasnil Tine Palčič iz Jele Kitt, je videti, da so bili v boju uspešni, na nekaterih bolj zgodnjih sortah pa je bil upad oz. poškodovanost cvetov kar velik. A zanimivo, pridelovalci so pred mrazom trepetali celo v sredini maja, ko so se temperature spet nevarno približale ničli. V tem času so bile borovnice najbolj občutljive in lahko pomrznejo tudi pri tej temperaturi. Kot je še povedal Palčič, so ob vsaki pozebi do zdaj morali oddajati oceno škode, ki jo določajo kmetijski svetovalci, vendar pa še nikoli niso dobili nobene pomoči oz. odškodnine od države, tako kot jo dobivajo drugi sadjarji po Sloveniji. Ocena škode je bila namreč vedno tik pred pragom izplačila škode. Seveda razmišljajo, kako bi še na kakšen drugačen način zaščitili nasade pred pozebo, a so pri tem zelo omejeni, saj se nahajajo na zaščitenem območju Natura 2000.
Obletnico obstoja in delovanja so v soboto, 10. maja, obeležili tudi s svečano akademijo in slavnostno sejo, ki so se je v dvorani osnovne šole udeležili visoki gostje: dr. Saša Mevec Pušnik z Gasilske zveze, predsednika GZ Vrhnika Andreja Lenarčič, poveljnik GZ Vrhnika Benjamin Svenšek, prejemnik priznanja Matevža Haceta Vinko Keršmanc, župan Peter Črnilogar in občinski poveljnik Jože Palčič. Že takoj po uvodni državni in gasilski himni so si zbrani lahko pogledali nekaj minutni film, v katerem so člani društva pripovedovali o začetkih in razvoju delovanja ter pestrih aktivnostih danes. Po minuti molka za vse preminule tovariše društva, je v imenu domačega društva pozdravil predsednik Klemen Košir. “PGD Borovnica danes stoji trdno, z bogato tradicijo in jasno vizijo prihodnosti. Naj bo ta jubilej spodbuda, da skupaj ustvarimo nove uspehe – za varno in povezano skupnost,” je dejal. Podobno je naglasil tudi župan Črnilogar, ki je spomnil, da 140 let ni le številka, ampak je to zgodovina generacij, ki so s pogumom, delom in srčnostjo soustvarjale eno najpomembnejših vezi v skupnosti – zaupanje, da ne glede na vse, nekdo pride na pomoč. Ob tem se je zahvalil Gasilski zvezi, ki društva vsa leta strokovna podpira in sosednjim gasilskim društvo. “Naj nas obletnica spominja, da je pogum brezčasna vrednota, solidarnost pa najvišja oblika človečnosti.” Predsednica Gasilske zveze Vrhnika Andreja Lenarčič je spomnila, da je društvo najstarejše prostovoljno gasilsko društvo v borovniški kotlini in tretje najstarejše v njihovi zvezi, na kar so lahko iskreno ponosni. Osvetlila je pomen njihovega poslanstva.” V imenu Gasilske zveze Slovenije pa je čestitke predsednika in poveljnika prenesla dr. Saša Mevec Pušnik, ki je kot slavnostna govornica in nekdanja predsednica društva s posebno častjo nagovorila svoje tovariše. S kančkom nostalgije se je spomnila na čase, ko so skupaj premagovali ovire ter izzive, na katere so naleteli, hkrati se je zahvalila vsem, ki vztrajajo na poti in prispevajo k delovanju društva. Mlade je spodbudila naj sledijo svojim sanjam, vsem pa na srce položila še nekaj misli. “Postavljanje ciljev je nenazadnje tudi gonilo nenehnega razvoja, zato se ne bojte biti ambiciozni. Gasilska avtocisterna, ki je na poti, počasi postaja realnost in bo velik doprinos tako za vas kot za celotno lokalno skupnost, hkrati pa nov mejnik, ki bo zagotovo vlil dodaten zagon za nadaljnje delo. Čaka vas tudi prenova gasilskega doma, ki bo prav tako zahtevala veliko dela, odpovedovanja, prilagajanja. Ob vseh investicijah v opremo in znanje pa ne pozabite tudi nase – na negovanje medosebnih odnosov in komunikacijo.” V duhu dobrega odnosa in sodelovanja z okoliškimi gasilskimi društvo sta predsednik Klemen Košir in poveljnik Jaka Mihevc v znak zahvale podelila spominske plakete, prav tako sta se zahvalila vsem podjetjem, s katerimi društvo uspešno sodeluje in aktivnejšim članom društva. Za bolj sproščeni del akademije so poskrbeli kar gasilska mladina in Otroška folklorna skupina Coklarčki, vse skupaj pa je povezovala Anamarija Košir, ki je v program vključila tudi pesem Nine Jelen: “Gasilci niso kot vsi. Gasilci imajo super moči. Gasilci vse izpustijo, hitijo, tja, od kjer vsi drugi bežijo.”.
Na gasilski vaji, ki jo sicer izvedejo vsako leto, so sodelovala društva PGD Borovnica, PGD Brezovica pri Borovnici, PGD Breg – Pako in PIGD Fenolit. Na poziv se je odzvalo 45 gasilcev z osmimi vozili, udeležili so se je tudi direktor podjetja Slavko Žibret, župan Peter Črnilogar ter podžupan in poveljnik Civilne zaščite Borovnice Jože Korošec.
Ana Pavčič iz Fenolita je ob tem pojasnila, da so z vajo želeli preveriti usklajenost delovanja vodij sektorjev med samo intervencijo, hkrati pa so dobili občutek, kje so še mogoče izboljšave pri samem delu gasilskih enot in gasilcev. “Požarno varnost držimo na visokem nivoju, velik poudarek dajemo na usposabljanja zaposlenih, izobraževanja in usposabljanja novih operativnih gasilcev, dosledno izvajanje varnostnih zahtev in ukrepov ter izvajanje požarne straže,” je zagotovila.
Poveljnik poveljstva Borovnice Jože Palčič pa je podal oceno, da so gasilske skupine, ki so bile sestavljene mešano iz vseh društev, delovale usklajeno, vodje pa da so odlično odpravili svoje delo. Preizkusili so še penilo, ki ga je podjetje Fenolit uporabilo v svojem sistemu avtomatskega gašenja in sredstvo se je izkazalo za zelo učinkovito.
Za vse ljubitelje akcije pa bo zanimiv tudi slikovit opis celotne vaje in njenega poteka: PIGD Fenolit je postavilo zapore kanalov za meteorne vode, nato so napeljali vode do gorečega objekta in vstopili z napadalno skupino v prostor. Ob prihodu PGD Borovnica se je vodenje vaje predalu poveljniku društva, vzpostavilo se je napadalno-reševalno skupino, ki je poskrbela za reševanje ukleščenega voznika. Na kraj dogodka sta prispeli še PGD Brezovica pri Borovnici ter PGD Breg-Pako, ki sta dobili nalogo ohlajevanja objekta in pasivno varovanje sosednjih objektov. Vzpostavili so še drugo napadalno-reševalno skupino, ki je bila napotena v šotor in je ponovila reševanje ponesrečenca s tehniko dvigovanja bremen.
Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne – spopada, ki je pustil globoke rane tudi na območju današnje občine Log-Dragomer. Na več lokacijah po občini stojijo spominska obeležja, ki nas opominjajo na žrtve vojne in na trpljenje ljudi.
1. Log pri Brezovici – Cesta Dolomitskega odreda 2 (parkirišče Mercator) Spominsko znamenje padlim v NOB Odkrili so ga leta 1975. Sestavljeno je iz štirih betonskih krogelnih odsekov s kvadri, na katerih so vklesana imena padlih iz Loga in okolice. Razdeljena so v štiri skupine: v internaciji, padli borci, ustreljeni pri gradu in ubiti na Urhu.
2. Log – Cesta borcev 14 (Jordanov kot) Spominsko znamenje Ivanu Kavčniku – Viliju Granitna plošča, vzidana v kamnito škarpo. Opominja na padlega Ivana Kavčnika iz Loga, ki je padel 6. maja 1945, na dan osvoboditve Vrhnike.
3. Log – Pot na Ferjanko 4 (Dom Društva upokojencev Log) Spominsko znamenje ustanovitve I. odbora OF Log Kamnita plošča na fasadi doma, obeležuje ustanovitev prvega odbora OF na Logu.
4. Log – Pot na Ferjanko 19 Spominsko znamenje tabora II. čete I. bataljona Dolomitskega odreda Kamnito ploščo na Ferjanki so odkrili leta 1981 na pročelju zasebne stavbe. Spominja na tabor partizanske enote v letu 1942.
5. Log – Vrhovčeva 34A–34B (odstranjeno znamenje) Nekdanja rojstna hiša Franca Vrhovca – Jova Amerikanca Spominska plošča je bila odstranjena po rušitvi hiše. Vrhovec je bil prvi organizator NOB v tem kraju, padel je leta 1943 v Belški grapi v Dolomitih. Usoda plošče je neznana.
Spominska obeležja, ki opominjajo na žrtve med- in povojnega nasilja nad prebivalstvom na Logu, v Dragomerju in na Lukovici stojijo tudi v sosednji občini Brezovica. Dva spomenika sta postavljena na brezoviškem pokopališču, en spomenik pa na Blušah. Danes je svet še vedno zaznamovan s številnimi vojnimi žarišči. Prav zato spomin na pretekle dogodke ne sme zbledeti – ne zaradi preteklosti same, temveč kot opomin v sedanjosti in prihodnosti.
V začetku maja je potekalo srečanje s krajani v Polhovem Gradcu, ki se ga je udeležilo lepo število občank in občanov. Srečanje je bilo del načrtovanega niza srečanj po krajevnih skupnostih, ki jih vodstvo Občine Dobrova – Polhov Gradec izvaja z namenom večje vključenosti občanov v razvoj lokalne skupnosti. Župan Jure Dolinar je na začetku predstavil pregled ključnih projektov, ki jih je občina izvajala v letu 2024, ter izpostavil prednostne naloge in načrte za leto 2025. Poseben poudarek je namenil projektom, ki so pomembni za Polhov Gradec in njegovo širšo okolico. Po predstavitvi je sledila odprta razprava, kjer so krajani aktivno sodelovali z vprašanji, pobudami in predlogi. Odpirale so se teme s področja prometne ureditve, sanacije po poplavah, komunalne infrastrukture in urejanja prostora. Na številna vprašanja je župan lahko odgovoril že kar na srečanju. Dogodek je potekal v konstruktivnem vzdušju, kar dodatno potrjuje potrebo po takšnih oblikah srečevanj z občani. Tudi v prihodnje se bodo srečanja po krajevnih skupnostih nadaljevala, saj so to pomembne priložnosti za izmenjavo informacij, odprt dialog in skupno iskanje rešitev. Skupaj gradimo občino – od ljudi za ljudi. Občina Dobrova – Polhov Gradec
